Wonder Wheel (2017)

Wonder Wheel (2017)

Filmski kotiček, 25. marec 2018 ― Foto: Amazon Studios Slo naslov: Lunapark Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2017 Dolžina: 101',  Imdb Žanri: drama Režija: Woody Allen Scenarij: Woody Allen Igrajo: Kate Winslet, Jim Belushi, Justin Timberlake, Juno Temple, Jack Gore Plaz "Weinstein" je poleg nekoč najmočnejšega hollywoodskega producenta odnesel še nekaj odmevnih imen iz filmskega sveta in med njimi se je zaradi grehov iz preteklosti, o katerih tu ne bom razpravljal, znašel tudi Woody Allen. Lunapark je tako po vsej verjetnosti njegov predzadnji film, izjemni opus pa bo sklenil še pred izbruhom afere dokončani A Rainy Day in New York, ki je trenutno v postprodukciji. Vse to omenjam zato, ker imam občutek, da bi se Lunapark pri ocenjevalcih in publiki odrezal veliko bolje, če bi premiero doživel nekaj mesecev pred izbruhom afere. Kakorkoli, Lunapark je ne glede na datum in okoliščine še vedno isti film, ki po moji oceni vreden veliko več od vtisa, ki ga potencialni gledalec dobi ob pogledu na splošni kritiški konsenz. To pot nas Allen pelje v petdeseta, za kuliso pa izbere slikovito območje Coney Islanda, sprehajališča ob morju, peščene plaže in tamkajšnjo glavno atrakcijo – zabaviščni park. V prirejenem stanovanju znotraj lunaparka s svojim drugim možem Humptyjem (Jim Belushi) – ta dela kot operater vrtiljaka v parku – in otrokom iz prvega zakona, živi natakarica in propadla igralka Ginny (Kate Winslet). Humpty ji je pomagal, ko je bilo najtežje in Ginny je postala njegova žena, čeprav je očitno, da zakonca nista najbolj kompatibilna. Za Ginny je na prvi pogled pomembno le dvoje – Humptyja obdržati na varni razdalji od steklenice z žganjem in obvladovati piromanska nagnjenja njenega problematičnega sinkota. Toda Ginny ima skrivnost, ki vendarle prinaša nekaj zadovoljstva in sreče v njen sivi vsakdan. Že nekaj časa se namreč videva z Mickeyjem (Justin Timberlake), postavnim reševalcem iz vode in knjigoljubcem, ki sanjari o pisateljski karieri. Prav ta nas z direktnim n
Yat nim mou ming (2016)

Yat nim mou ming (2016)

Filmski kotiček, 22. marec 2018 ― aka Mad World Foto: Golden Scene Slo naslov: - Angleški naslov: Mad World Država: Hong Kong, Kitajska Jezik: kitajščina Leto: 2016 Dolžina: 101' ,  Imdb Žanri: drama Režija: Chun Wong Scenarij: Chor Hang Chan  Igrajo: Shawn Yue, Eric Tsang, Elaine Jin, Charmaine Fong, Yvan Hok-Man Chan Mad World je debitantski celovečerec hongkonškega režiserja Wong Chuna, za katerega je mladi avtor prejel več nagrad. Na podelitvi zlatih konjev, najbolj cenjenih azijskih filmskih nagrad, je Chun prejel nagrado za najboljšega novega režiserja, film pa je med ostalim prejel tudi več odličij na podelitvi hongkonških filmskih nagradah. Chunov film v fokus vzame duševno motnjo, s katero se sooča glavni protagonist Tung (Shawn Yue), nekoč uspešen finančni analitik, ki se po enem letu bivanja v psihiatrični ustanovi poskuša vrniti v normalno življenje. Tungu je diagnosticirana bipolarna motnja, ki se je pri njemu pojavila po smrti matere, prav tako bolnice z bipolarno motnjo. On je bil tisti, ki je prevzel skrb za bolno mater, ko jo je zapustil njegov oče (Eric Tsang) in ta zdaj želi popraviti napako iz preteklosti in sinu pomagati, da se postavi na noge. Zato je stavil podpis na odpustno dokumentacijo in zdravnikom obljubil, da bo nadziral Tungovo jemanje zdravil. Tako sta sin in oče končala v večstanovanjski stavbi, v neugledni majhni sobi s pogradom, kar za Tunga gotovo ni najboljše izhodišče za novi začetek. Mad World s časovnimi skoki v preteklost pojasni, koliko odrekanj je od glavnega junaka zahtevala materina bolezen, ki je v končnici botrovala koncu razmerja z žensko, s katero sta načrtovala skupno življenje. Kljub neprimernim pogojem stvari sprva funkcionirajo dobro. Tung se spoprijatelji s fantičem, ki z mamo živi v sosednji sobi in opogumljen z napredkom celo opusti zdravila, a nato bolezen znova privre na površje. V fokus pride duševna motnja, ki jo Chun in sodelavci skozi celoten film, na žalost, ne obravnavajo pretirano inovativno. Videli smo že št
Walking Out (2017)

Walking Out (2017)

Filmski kotiček, 20. marec 2018 ― Foto: Imdb Slo naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2017 Dolžina: 95',  Imdb Žanri: avantura, drama Režija: Alex Smith, Andrew J. Smith Scenarij: Alex Smith, Andrew J. Smith Igrajo: Matt Bomer, Josh Wiggins, Bill Pullman, Alex Neustaedter David (Josh Wiggins) je mladenič, ki s svojo mamo odrašča v velikem mestu. Enkrat letno obišče očeta Cala (Mat Bommer), ki je po ločitvi od njegove matere izbral samotarsko življenje v izolirani koči, zgrajeni sredi doline, okoli katere se razteza ogromno prostranstvo v družinski lasti. Po prihodu v mrzlo Montano se David obnaša kot tipičen urbani najstnik – zatopljen v pametni telefon ne kaže pretiranega zanimanja za zbliževanje z odtujenim očetom. Tudi oče sprva ne najde pravega načina za vzpostavitev stika in obujanje zbledele čustvene vezi s potomcem. Zato ga najprej poskuša naučiti osnov preživetja v divjini in rokovanja z lovsko puško. Lov na fazane je ustrezna priprava na pustolovščino, ki jo je planiral že pred Davidovim prihodom. Skupaj se bosta odpravila v snegom okovane gore in poskušala uloviti velika losa. Prepričan je, da bo nekaj dni v divjini pomagalo utrditi njun odnos in mu ponudilo priložnost, da svojo življenjsko filozofijo prenese nanj, tako kot je to pred mnogimi leti storil njegov pokojni oče. David ne kaže nobenega veselja do lova in naporne hoje po zasneženih gorskih pobočjih, a ko dojame kako zelo si oče želi uresničiti svoj načrt, se ne upira več. In po prvem dnevu v divjini sam pri sebi mora priznati, da očetov načrt vendarle ni napačen. A nato narava pokaže zobe in sproži sosledje dogodkov, ki bo pokazalo iz kakšnega testa je David in kako močna je  njegova vez z očetom. Nesrečni pripetljaj pripravi teren za klasično preživetveno dramo, v kateri narava testira meje človeške vzdržljivosti in obenem pokaže, da je David vendarle dosleden naslednik očetovih vrednosti. Na režiserskem stolčku sedi bratski tandem Smith (scenarij sta razvila iz kratke zgodbe Davida Quammena), k
Zwischen den Jahren (2017)

Zwischen den Jahren (2017)

Filmski kotiček, 19. marec 2018 ― aka End of the Season Foto: Radical Movies Production Slo naslov: - Angleški naslov: End of the Season Država: Nemčija Jezik: nemščina Leto: 2017 Dolžina: 97' ,  Imdb Žanri: drama Režija: Lars Henning Scenarij: Lars Henning Igrajo: Peter Kurth, Karl Markovics, Catrin Striebeck, Leonardo Nigro, Jonathan Neo Völk Becker (Peter Kurth) je osamljen moški, ki kot varnostnik dela nočne izmene v večjem skladišču. Petdeset in nekaj letnik ne govori veliko, njegov edini prijatelj je pes, s katerim patrolira po skladišču. Številne tetovaže namigujejo na burno preteklost, ki bi jo Becker najraje pozabil. Po 18-ih letih za zapahi zaradi dvojnega umora, ki ga je zagrešil kot član motoristične tolpe, je dočakal pomilostitev in pogojni izpust. Po izhodu iz zapora poskuša začeti znova in v nekem trenutku se zdi, da je nov začetek povsem realna opcija. Zbliža se z Baratom, novim sodelavcem armenskega porekla, sicer bivšim policistom, ki je zaradi težav z alkoholom policijsko uniformo moral zamenjati z uniformo varnostne službe. In ko interes zanj pokaže še Rita, samska ženska in mati samohranilka, je Beckerjev pogled v prihodnost dokaj optimističen. Toda vse se spremeni, ko na postaji podzemne železnice opazi moškega (Karl Markovics), kateremu je pred toliko leti uničil življenje, ko je med ponesrečenim ropom ustrelil njegovo ženo in hčerko. Njegovo ime je Dahlmann in nedolgo po naključnem srečanju postane jasno, da Becker preteklosti ne bo tako enostavno ušel. S svojim drugim celovečercem relativno neznani nemški režiser in scenarist Lars Henning v fokus vzame protagonista, ki se poskuša distancirati od svoje neslavne preteklosti, a ga ta na koncu vendarle dohiti. Ritem filma diktirajo maščevalni nagoni moškega, ki je obtičal v preteklosti in se po skoraj dveh desetletjih še vedno ne more sprijazniti z izgubo. Podobni filmi nam  zgodbo običajno posredujejo iz perspektive žrtve, vendar Henning zadevo obrne na glavo in za primarno perspektivo izbere perspektivo

Vi hočete, da padem tukaj pred vami in se potem spet poberem

Kriterij.si, 19. marec 2018 ― Vi hočete, da padem tukaj pred vami in se potem spet poberem Via Negativa: 365padcev Urednik Mon, 03/19/2018 - 13:58 Vi hočete, da padem tukaj pred vami in se potem spet poberem Za začetek nekaj, kar ni opravičevanje, ampak konstatacija: sem incestuozna gledalka. Zakaj? Z Vio Negativo sem soustvarila 15 predstav, več, kot sem jih gledala, do obisti poznam metodologijo dela, z vsemi prisotnimi sem že stala na odru, z nekaterimi sem sočasno v drugem kreativnem procesu, z nekaterimi pa skupaj razmišljam in razvijam metodo in teme na Via Negativa delavnicah. Zato je nemogoče, da si ne bi mogla vsaj predstavljati, kako so potekale vaje, kakšne probleme so imeli, kje so se zabavali, ali pa ... In druga stvar, ki pride s to incestuoznostjo, so zelo zelo velika pričakovanja. Kaj bom videla? To ni racionalna stvar, težko si v kakršnemkoli primeru predstavljam, kaj bom videla, v vsakem primeru, tudi pri drugih predstavah. Moja pričakovanja so pogojena predvsem z željo po fascinaciji, po presenečenju, po čudenju, po novi interpretaciji, po novi zgodbi, po več, po vedno več ... In ker vem, kdo so ustvarjalci in kako delajo. Več. Še več. Moja pričakovanja so skoraj na meji verjetja. Fak. Zelo obremenjena grem gledat. In kaj lahko pričakuješ od 365 padcev? Najprej se mi zgodi odveza, ko vidim napis, to mi kot gledalki daje popolno varnost. Obstaja končnost padanju, dalo se bo zdržati, ker vemo, koliko časa bomo padali. Kasneje se izpolni tudi pričakovanje, da se bo princip zlomil. In se zlomi. Številke pridejo skoraj do konca in se obrnejo v negativo, v Negativo seveda. Tega ne pišem zato, da bi pokazala, da vem, kaj se bo zgodilo, ampak zato, ker te predstava nonstop sooča s tvojimi pričakovanji. Ampak pojdimo lepo po vrsti. Začetni padci so kot kratki rezi, kratki izseki, kratki prizorčki, ki se nizajo povezano ali nepovezano, sploh ni bistveno. Govorijo mi o tem, da vse pada, da je gravitacija tako nujna kot smrt, da ni izhoda. Sami sebi ne pripisujejo nobenih

VIA NEGATIVA ZA NOVO GENERACIJO: generalka za generacijo drugič

Kriterij.si, 19. marec 2018 ― VIA NEGATIVA ZA NOVO GENERACIJO: generalka za generacijo drugič Via Negativa: 365padcev Urednik Mon, 03/19/2018 - 08:44 VIA NEGATIVA ZA NOVO GENERACIJO: generalka za generacijo drugič Zdi se, da je Via Negativa tokrat nekoliko nežneje pobožala svoje občinstvo, ko je v uri in pol nenehnega padanja pred nas razgrnila plastenje scen, ponekod kompaktnih in antologijskih, drugod rahlih in mimobežnih. Via Negativa, eden najbolj konsistentnih in daljnosežnih gledališko-miselnih projektov neodvisne scene pri nas, je svojevrsten politično-kulturni dosežek, ki traja že šestnajst let. To terja od nje tudi revidiranje in preverjanje lastne prakse oz. tega, čemu (sploh še) in kako služi gledališče, kar je tako ali tako njeno osrednje vprašanje. Najočitneje se je to dogodilo s preusmeritvijo od izpovednih praks posameznih performerjev (Sedem smrtnih grehov), ki so vztrajali pri posameznikovi izjavi, njegovem telesu, prostoru in razmerju (z občinstvom), h kolektivnemu izrekanju. Pred tem sta skupno zaznamovali metodologija in dramaturška linija, ki je solistične nastope zvezala v krpanko, kasnejši poskus kolektivnega pa je predvsem v premisleku, kako posameznikova izjava postane membranasta za integracijo mnoštva drugih izjav.[1] Podpis kolektivnega se premešča, saj sočasno meri na zunanjo družbenopolitično formacijo in na notranji ustroj kolektiva. Gledališki stroj pri tem začne mleti in proizvajati nekoliko drugače. Vse skupaj je bolj predstavasto, bolj keči, ena ob drugo se zlagajo vizualne površine in komplementarni vsebinski udarci (gegi). Ni naključje, da je umetniški vodja Vie Negative, Bojan Jablanovec, na eni izmed okroglih miz ob dvajsetletnici Bunkerja dejal, da je Via Negativa nekoliko šepajoče, z dolgo lajtngo, zaznala generacijsko premeno, od polnih dvoran do stanja brez nove generacije gledalcev. Treba je bilo poiskati načine, da bi požgečkali milenijske glave, ki v mehanizmu konfrontacije med tistim, ki gleda, in tistim, ki kaže, očitno več niso našli iste
Samostan: ljubezen v času solovetske oblasti

Samostan: ljubezen v času solovetske oblasti

Konteksti (Tomaž Bešter), 18. marec 2018 ― vir slike: emka.si Letošnje leto je res polno dobrih knjig. Malo je nerodno le to, da so tako obilne, da ne gre prav hitro. A dobrega branja sem vedno vesel. Čeprav je polno teme, gnusa, razočaranja, slabega, mrzlega, nepravičnega, živalskega in kaotičnega. Vendarle pa tudi polno zgodovine in ljudi, ki so v podobni, nemara zelo podobni zgodbi zares preživljali in pustili del svojega življenja (ali vsega) na tem odročnem kraju, kjer si je sovjetska oblast v dvajsetih letih 20. stoletja domislila izvedbo prevzgojnega taborišča, v nekem modelu, ki so mu sledili (drugi) gulagi kasneje. To je zgodba o dogajanju v taborišču na Soloveških otokih. Izjemno natančen, senzibilen in kričeč roman, ki bralca prilepi na svoje strani; mnogodimenzionalna študija človeških odnosov v nejasnih razmerah, ki v ozadju vsega ustvarjajo povsem kaotičen občutek popolne nemoči nad strojem zgodovine. In v njej nekaj posameznikov. Takšnih in drugačnih. V njej tudi ljubezen. Takšna in drugačna.  Pišemo o Samostanu. Roman, ki je pri Cankarjevi založbi v prevodu Boruta Kraševca izšel pred nekaj tedni, ponuja literaturo, ki s svojo besedo zleze pod kožo, začara in obsodi, preizkuša in pelje zelo globoko. Moč pisave Zaharja Prilepina. "Ne kaži navzven, da počivaš," je rekel Artjom. "Celo če hodiš naokoli brez dela, se pretvarjaj, da delaš. Ne delaj počasi, pa tudi ne prehitro. Tako kot dihaš, tako tudi delaj, ne da bi se zasopel, tukaj se nikamor ne mudi. Ne kaži duše, ne kaži značaja. Ne skušaj bit močan, raje bodi neopazen. Ne bodi grob. Zataji se. Potrpi. Ne pritožuj se, "[...]   Zgoraj omenjeni prevajalec je pred časom, malo po izzidu Samostana, na svojem Facebook profilu objavil zanimiv seznam sodobnih ruskih del, ki jih priporoča v branje in med njimi najdemo tudi nekaj naslovov, ki so se znašli tudi tule na Kontekstih: fantastično reposkrumbno Sveto knjigo volkodlaka, trpko Pokopljite me za šprajc in izjemnega Laurusa. In kakopak je zraven tudi Samostan. Ki bi prav tako sodil izb
še novic